Dejstvo je, da so nekateri področni zakoni, ki smo jih sprejeli v tem državnem zboru, prinesli določene spremembe v sofinanciranje kulture na lokalnem nivoju, predvsem določenih programov, ki niso obvezna javna služba in moram reči, da to pomeni določene motnje v financiranju teh zavodov, predvsem govorim o področjih muzejev in pa galerij. In v tem primeru, če hoče lokalna skupnost ohraniti program, pomeni to dodatne obremenitve, ker je izpadel bistven del sofinancerskega deleža, ne v celoti, ampak bistven del, ali pa opuščanje programa. To, po domače povedano, pove, da v okoljih, ki so ekonomsko šibkejša, kjer občine prejemajo finančno izravnavo že za zakonite obveznosti, pomeni skoraj obvezno reduciranje programov oziroma z drugimi besedami dodaten pritisk na centralizacijo oziroma umikanje, izginjanje kulture iz teh področij.