Zaradi tega razkoraka se mi zdi, da bodo biseri iz slovenske kulture, bodočnosti, še vedno rasli iz ran, iz neprimerne nacionalne kulturne politike, iz odnosa do najbolj lucidnih kulturnih ustvarjalcev, iz neprimernega odnosa do najbolj prodornih pisec, do najbolj perspektivnih pesniških duš.
Bojim se, da bo - kar ne bi smelo biti več današnja stvarnost -, da bo odnos do nekega pesnika, če ga vzamem kot metaforo, še vedno enak, kot je bil tako rekoč še v času, ko je zapisal: "In biser je rastel iz boli, to ran so, krvave solze." Žal, jaz mislim, da bo na podlagi kulturne stvarnosti, kulturne politike še vedno moralo biserje rasti iz ran.