V državi, ki spoštuje načela preglednega vodenja fiskalne in proračunske politike, bi oba zakona morali sprejeti prej, preden bi njihove učinke načrtovali v proračunu, torej pred sprejemom proračuna.
Vsaka večja sprememba davčnega sistema pa ni nek abstrakten konstrukt, ki naj bi samo temeljil na modelih, ki jih je ekonomska veda oblikovala skozi desetletja, marveč mora izhajati iz konkretne realnosti določene družbe ter upoštevati, v našem primeru, neizpodbitno dejstvo, da je Slovenija še vedno globoko vpletena v procesu tranzicije in da je preobrazba družbene lastnine ne glede na to, kako je bila načrtovana, dejansko povzročila veliko koncentracijo kapitala v rokah relativno majhnega kroga ljudi, ki so izredno obogateli in zato tudi razpolagajo z določeno politično močjo. In ko govorimo o koncentraciji kapitala na Slovenskem, pa ne moremo prek dejstva, potrjenega v mednarodnih primerjavah obdavčevanja dela in kapitala, da ima Slovenija
najnižjo stopnjo obdavčitve kapitala ter eno najvišjih stopenj obdavčevanja dela.