Prva rešitev je opredelitev, kaj sploh nujni življenjski proizvodi so oziroma nujne življenjske potrebščine. Že ta kategorija je nekako skregana s sodobnim pojmovanjem življenja in dela, vendar je bila pač pripeljana skozi referendum v naš prostor in zakonodajalec je našel nek približek s tisto kategorijo, ki se ji v stroki reči FNCG, to pomeni, hitro obračajoče se potrošno blago.
Druga zadeva, ki je v zakonu zgolj kvalitativno opredeljena, je kriterij za določitev trgovin, ki bodo tretirane kot trgovine za nujne življenjske potrebščine.