V skladu s tem določa ustava, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter za to ustvarja potrebne razmere. 53. člen ustave to določa. Država zagotavlja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok, kar tudi pravi ustava, in da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Zato je torej nezdružljivo z navedenimi ustavnimi določbami in načelom socialne države, da roditelj, ki od tistega dela sredstev, ki so namenjena za preživljanje otrok oziroma življenjski minimum, hkrati prispeva še za družbene potrebe.