Čeprav je velika večina pristojnosti pri izvajanju carinske politike prenesena na evropske institucije, pa ostajajo nekatera področja, kjer imajo države članice možnost nacionalne ureditve. Pri tem je bila sprejeta odločitev, da se tovrstna področja uredijo v posebnem zakonu, v tako imenovanem nacionalnem carinskem zakonu. Cilj predlaganega zakona je podrobnejša ureditev določb carinskega zakonika in drugih carinskih predpisov skupnosti, ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji, oziroma določb, kjer se evropski carinski zakonik sklicuje na ureditev v zakonodaji držav članic ter področjih, ki jih carinska zakonodaja skupnosti ne ureja.