Po drugi strani normira na nek način, kaj so to življenjski artikli, ne glede na to, da dopušča, da se le-ti definirajo v podzakonskem aktu, vendar omejuje na trgovine, ki imajo v svojem naboru več kot polovico artiklov. Hkrati pa tudi ne ponuja oziroma ponuja precej nesmiselno definicijo življenjskih artiklov, ker jih definira kot tiste, kjer mora kupec o njih razmišljati dlje časa oziroma artikle, ki jih kupujemo brez posebnega preudarka. Seveda gre v tem smislu za precej odprtih vprašanj, vprašajev in tudi za manipuliranje s tistim vprašanjem, ki je bilo postavljeno na referendumu.