Problem je v tem, da ta država nima opredeljenih generalnih prioritet in ciljev, niti nima opredeljenih poti za dosego teh ciljev. Pri načrtovanju proračunov se je uveljavil sistem kvot oziroma v naprej odrejenih odstotkov in vsak minister se bori za svoj odstotek proračuna in mora ob pomanjkanju realnih programov na koncu leta poskrbeti, da mu slučajno kaj ne ostane na računu. Da je tako, se vidi tudi iz velikih razlik med planiranim, veljavnim in realiziranim proračunom, med postavkami veljavnega, planiranega in realiziranega proračuna, kar potrjuje, da je sprejem proračuna bolj protokolaren dogodek ali postopek, namenjen slikanju in demagogiji, kot pa na čvrstih programih in trdnih predpostavkah temelječ dokument.