Celo tu, kjer država namenja subvencije, tako izvajalcem kakor tudi najpomembnejši skupini uporabnikov, šolajoči mladini, in sicer skupno kar okrog 10 milijard, ta sredstva oziroma te pomoči ni sposobna namensko vezati na uporabo storitve in posledično na ekološke cilje.
To je samo nekaj primerov nespretnih ravnanj politike, ki predlaga in sprejema zakone, ki namenja namenska sredstva in se dovolj ne potrudi, da bi se naredili resnični koraki v pravo oziroma ciljno smer. Prav zato so in bodo temeljna načela, ki so zapisana v ta zakon, bolj ali manj mrtva črka na papirju.