Prav zaradi fleksibilnih določil se kar pogosto brez potrebe selijo proizvodnje in drugi objekti s podeželja in manjših centrov v večje centre in avtocestni križ. S tem ostajajo na podeželju opuščene in degradirane površine, ostanejo trajne rane v okolju, nedaleč stran pa se odpirajo nove kapacitete in obremenjujejo kmetijske površine oziroma tako imenovano kulturno krajino.
Posebej izstopajoč je primer Ljubljanskega barja, ki se ga je kljub temu, da so mokrišča posebno varovan del naravne dediščine, uničuje tudi z objekti, ki bi jih lahko gradili drugje.