Starši so dolžni stike omogočati in storiti vse, da ne pride do odtujevanja. Če stiki niso v korist otroka, jih je možno omejiti, jih opravljati pod nadzorom ali celo prepovedati. Prav zaradi dosedanje prakse, ko je bilo možno manipuliranje z otroki, kar jim nedvomno ni bilo v korist, pa je zakonodajalec vgradil tudi možnost ponovne presoje, komu naj bi bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo, predvsem pa staršu, ki je bolj kooperativen, če je le-to v otrokovo korist.