To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, pač pa mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu. Posameznik je torej dolžan trpeti omejitve v zvezi z lastninsko pravico na gozdu, katere naravna sestavina je postal svoboden dostop (sprehodi, omejeno nabiranje plodov) vseh ljudi v gozdove, ne glede na to, kdo je njihov lastnik. Zato je v tem zakonu divjad državna lastnina, državi pa pripada tudi lovska pravica.