To določa tudi 67. člen ustave, saj prepušča zakonu način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da sta poleg socialne zagotovljeni tudi ekološka in gospodarska funkcija lastnine. To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, pač pa mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu. Posameznik je torej dolžan trpeti omejitve v zvezi z lastninsko pravico na gozdu, katere naravna sestavina je postal svoboden dostop (sprehodi, omejeno nabiranje plodov) vseh ljudi v gozdove, ne glede na to, kdo je njihov lastnik.