Iz tega 7. člena veje jasno izraženo nezaupanje do lovcev, organiziranih v lovskih družinah, je jasno razvidno nezaupanje predlagatelja zakona in večine v tem državnem zboru do strokovnosti in zmožnosti lovcev, da bi opravili tudi s tako imenovanimi lovišči s posebnim pomenom, in jaz mislim, da bi se morali lovci še kako zamisliti nad tako izraženim nezaupanjem.
Po drugi strani je z nadaljnjim uveljavljanjem državnih lovišč nedopustno, bom rekel, predstavlja to tudi nedopustno poseganje v pravice do izvajanja, do lovskega udejstvovanja, ker je na področjih, kjer so državna lovišča, ta pravica nedvoumno kršena številnim našim lovcem z omejevanjem lovišča na 2.000 hektarov, in pa s tem, da se soočamo z 18-imi lovišči ki ne ustrezajo temu kriteriju, oziroma 18-imi lovskimi družinami, ki se soočajo s svojim nadaljnjim obstojem, in še toliko bolj nerazumljivo, da predlagatelj zakona vztraja na ponovni in nadaljnji uveljavitvi več kot 300.000 hektarov
državnih lovišč. Jaz sem že poudaril, da so nam blizu osnovne konceptualne rešitve tega zakona.