Gospodarjenje z divjadjo bi tako slej ko prej ne glede na morebitne zakonske omejitve izgubilo vse ali mnoge temeljne prvine ekološke in socialne funkcije lastnine ter vlogo ohranjanja in varstva divjadi kot naravnega bogastva. Prepričan sem, da so obsežne in dolgotrajne razprave tudi po sprejetju zakona v javnosti potrdile, da se za lastništvo nad divjadjo s strani lastnikov gozdov zavzema res zelo omejen krog novih velikih posestnikov, ki v tem vidijo priložnost oblikovanja novega monopola pri upravljanju in gospodarjenju z divjadjo. Zato je razprava večinsko ta koncept, ki ne bi upošteval javnih interesov, zavrnila.