Že pri sprejemanju zakona o urejanju prostora, pa tudi zakona o graditvi objektov smo v naši poslanski skupini opozarjali na rešitve, ki ne zagotavljajo racionalne rabe in izrabe obstoječih zazidljivih in že degradiranih površin, na rešitve, ki ne zagotavljajo rekultiviranja površin, in na rešitve, ki ne varujejo v zadostni meri niti naravne niti kulturne dediščine. O propadajočem podeželju, ko pozidane stavbne površine ostajajo nesanirane ter industrijski in stavbni objekti prazni, se na drugih lokacijah pod krinko razvoja uničujejo celo unikatni biotopi, na primer mokrišča, izrazit tak primer je, recimo, Ljubljansko barje. Rešitve in cilje določa skoraj izključno kapital in liberalizacija v prostoru je popolna.