Upal bi si trditi, da so bila ta temeljna vprašanja v času od predložitve zakona v javnosti v mnogočem razčiščena. Upal bi si trditi, da je velika večina javnosti potrdila, da je prav, da divjad ostaja državna lastnina in da se z njo upravlja prek lovskih organizacij; da je bilo razumljeno, da gre tu za večinski interes tudi manjšinskih lastnikov gozdov in zemljišč in da imajo pač zato drugačne lastnike, samo manjši krog velikih lastnikov, ki bi si želeli pridobiti pravico do lova, da bi jo uresničevali predvsem skozi svoje ekonomske interese, ne pa tudi skozi socialno in naravovarstveno funkcijo lastnine, ki jo je treba v vsakem primeru v celoti spoštovati. Res je o tem bilo veliko demagogije, ampak mi smo še vedno prepričani, da je prav, da divjad mora ostati državna lastnina, da mora imeti država pravico podeljevati koncesijo, da morajo biti prvi prioritetni upravičenci do koncesije predvsem lovske organizacije, ki so na organiziran način
pripravljene in usposobljene skrbeti za divjad.