Seveda je rešitev, ki je podana v amandmaju za 29. člen, bistveno bolj ustrezna, kot tista, ki je podana v 2. členu, čeprav je bila mogoče v ozadju intenca podobna, ampak vendarle rešitev je kvalitetna v 29. členu in bo povzročila tudi lažje in bolj pregledno življenje. Ampak ob tem velja poudariti še kar nekaj dejstev, ki so se sprožila ob tej razpravi, predvsem pa en skupni imenovalec razprave vsaj z opozicijske strani bi lahko strnila v neki grobi misli, da pravzaprav tega zakona nočete, glede na to, da se mu pridaja vrednost kamiličnega čaja, ki gasi težko angino ali pa, da ga pravzaprav ne potrebuje opozicija, pa ne zaradi tega samo, ker bi to pomenilo dodatne povzročene stroške, kajti kaj bi vendarle trošili dodatne denarje, in gre za zelo malo denarja, kot vidite lahko v obrazložitvi, ker je verjetno lažje o korupciji govoriti na zelo splošen način, kot je že bilo rečeno, ustvarja lahko polno demagogije. Najbolj pa se ponudi možnosti govora na
pamet in obsojanja brez argumentov tako daleč, da se meša pojme in govori o tem, da je, recimo, dan primer, medijska cenzura že čista korupcija.