Na to opozarja tako dejstvo, da je v pravnem urejanju cestnega prevoza še vedno uporabljamo zastarele določbe sedaj veljavnega zakona o prevozni pogodbi iz leta 1974, in dejstvo, da je prisotna potreba po čim višji stopnji enotne ureditve prevoza. Če sledimo oceni stanja in razlogom za sprejem zakona, lahko ugotovimo, da so nekateri mnenja glede na to, da je cestno pravo razmeroma dobro pokrito z mednarodnimi konvencijami, da ni potrebna posebna ureditev na nacionalni ravni, kot drži tudi ugotovitev, da se precejšnje število prevozov opravi znotraj države in bo zaradi tega v takih primerih potrebno uporabljati nacionalno oziroma slovensko pravo. Dejstvo je tudi, da mednarodna ureditev cestnega prevoza zaostaja za potrebami tako uporabnikov prevoza kot gospodarskih subjektov, ki se s prevozom ukvarjajo, in nenazadnje je pomembno, da so domači uporabniki večkrat postavljeni v situacije, v katerih se veljavne konvencije o pravnem urejanju cestnega prevoza
neposredno ne uporabljajo.