Ta strah je pri nekaterih razpravljavcih bil že tako daljnosežen, da je zameglil pogled v tem smislu, da so pravzaprav zamenjali predlog o Triglavskem narodnem parku kot o zakonu, če se obračam na mnenje mojih dveh predhodnih sogovornikov, kot o mnenju, da gre za predlog zakona o ukinjanju Triglavskega narodnega parka, ne pa o njegovi ohranitvi. Strah, sem rekla, da je razumljiv z vidika, da je vedno težko poiskati tisto ravnovesje, ko gre za ohranjanje nekega zavarovanega območja oziroma pridobljenih dobrin, hkrati pa tudi znotraj le-teh omogočiti nek normalni razvoj oziroma življenje, ki bo ne padlo v vse kategorije absolutno zaščitenega rezervata z neživljenjskimi pogoji bivanja. V tem smislu vidim, da predlog zakona smiselno korigira tisto, zaradi česar je bil opažen kot neživljenjski.