Ampak 123 teh delavcev pa že več kot pol leta, vsakodnevno, v vseh treh izmenah vozijo na Vrhniko - za isti program, ki bi ga lahko opravljali v Šmartnem pri Litiji. Za ostale, skoraj dvesto ljudi, se vleče agonija naprej. In potem od vprašanju, zakaj pa država ne proda Industrije usnja Vrhnika, obrata Šmartno, ker je v postopku prodaje državnega premoženja v letošnjem letu, ko so zainteresirani tudi kupci, ker bi odprli nov program z 200 zaposlenimi na isti lokaciji, se pa vse to odmika, odmika v neskončnost.