Država jih mora obravnavati kot mrtve, ne rabimo jim ne odpuščati in ne očitati ničesar več. Zgodovinski spomin ohranjajo stroka, arhivi, zgodovina, muzeji, instituti, zemlja pa spravlja kosti. Tako zakon zgolj loči vojaka od civilista in hkrati definira tiste osebe, ki so bile kot žrtve vojne usmrčene zaradi svoje nacionalne, rasne, verske ali politične pripadnosti.