Kolikor obiskujem okrajna sodišča se povsod zanimam za to, kakšno je stanje glede zastaranja, in če pustimo ob strani nekaj vedno posamičnih primerov - ko gre, recimo, za nedosegljivost obdolženca sodišču torej, ko nekoga ni na območju Republike Slovenije in ga tudi sicer ni mogoče izslediti, ko gre, recimo, tudi za primere, kjer so bili storilci tujci, pa prenos pregona v drugo državo ni bil opravljen -, gre za primere zastaranja samo na tistih sodiščih, kjer so še vedno zelo obremenjeni z delom. Prej sem že govoril o stanju na sodiščih, veliko je že okrajnih sodišč, ki razmeroma tekoče obvladujejo pripad in tam pravzaprav ni razlogov za zastaranje na račun tega, da sodišče preprosto ni dovolj intenzivno delalo na zadevi.
Tudi v okviru vseh prizadevanj za modernizacijo slovenskega sodstva poudarjamo - in tudi strokovnjaki, tudi tuji eksperti poudarjajo - potrebo po koncentriranem obravnavanju zadev, je to tudi eden od razlogov, da včasih
pride do zastaranja, kadar se, recimo, med posameznimi obravnavami, deloma tudi zaradi morda izogibanja sodišču, da pride potem do zastaranja.