Ugotovilo je, da takšen najem, kot je bil tam vzpostavljen, dopušča možnost, da se na ustrezen način vrednoti ne samo lastninska, ampak tudi najemna pravica kot posebna človekova pravica, in da je z ustreznim vrednotenjem te najemne pravice in ob relativno nizki najemnini lastninska pravica, njena vrednost dejansko samo ta, koliko bi v tistem dolgoročnem trajanju najemnega razmerja bila kapitalizirana vrednost te najemnine. Če kupnina presega to vrednost je objektivna in jo je mogoče v tej smeri tudi ovrednotiti, ker je treba upoštevati enakovredno obe kategoriji, lastnino, ki ni nobena absolutna pravica vis-a-vis trajne najemne pravice in to trajno najemno oziroma dolgoročno najemno razmerje. Tako je razsodilo evropsko sodišče za človekove pravice.