Utemeljitev je bila, da bi se na ta način pač rešilo obsežnejše število stanovanjskih razmerij. Ker so lastniki, ki so morali obvezno po zakonu po netržni ceni prodati ta stanovanja, vložili tožbo pred evropsko sodišče, je evropsko sodišče razsodilo v korist najemnikov in ne lastnikov. Ugotovilo je, da takšen najem, kot je bil tam vzpostavljen, dopušča možnost, da se na ustrezen način vrednoti ne samo lastninska, ampak tudi najemna pravica kot posebna človekova pravica, in da je z ustreznim vrednotenjem te najemne pravice in ob relativno nizki najemnini lastninska pravica, njena vrednost dejansko samo ta, koliko bi v tistem dolgoročnem trajanju najemnega razmerja bila kapitalizirana vrednost te najemnine.