Nekdo je dobil družbeno stanovanje v neki hiši, potem je prišel pa ta zakon in je ta človek - popolnoma ničesar kriv -: ali ostal na cesti ali se mora bosti z lastniki, lastniki so pa zmeraj trdi in ne popustijo niti za las, medtem ko mi vsi ostali pa gledamo levo in desno in se nočemo soočiti s trpljenjem teh ljudi, ki jih šikanirajo prejšnji in novi lastniki v imenu svetosti lastnine. Trdno sem prepričan, da je država in družba, ki se baha s tem, da je njen temelj lastnina, obsojena na propad, zaradi tega, ker ji manjka tisto ključno vezivo med ljudmi, ki se imenuje solidarnost. Če bi kolega živel še 200 let, ne bi razumel, kaj je solidarnost.