Nek človek, recimo moji starši - moji starši so živeli v bloku, moja teta je živela v bloku, ko je prišel ta zakon, so vsi praktično zastonj dobili ta stanovanja. Nekdo je dobil družbeno stanovanje v neki hiši, potem je prišel pa ta zakon in je ta človek - popolnoma ničesar kriv -: ali ostal na cesti ali se mora bosti z lastniki, lastniki so pa zmeraj trdi in ne popustijo niti za las, medtem ko mi vsi ostali pa gledamo levo in desno in se nočemo soočiti s trpljenjem teh ljudi, ki jih šikanirajo prejšnji in novi lastniki v imenu svetosti lastnine. Trdno sem prepričan, da je država in družba, ki se baha s tem, da je njen temelj lastnina, obsojena na propad, zaradi tega, ker ji manjka tisto ključno vezivo med ljudmi, ki se imenuje solidarnost.