Primerjalno naj povem, da je po tej direktivi specifične informacije treba prosilcu zagotoviti v roku enega meseca, v izjemnih primerih pa se rok lahko podaljša na dva meseca. Oblasti lahko zaračunajo posredovanje informacij, vendar le administrativne stroške; cenik mora biti javno objavljen, z navedbo pogojev, ko je dostop do informacij brezplačen. Čeprav gre v primeru te direktive le za okoljske informacije in ne za celotno paleto informacij javnega značaja, pa lahko ocenimo, da naš zakon o dostopu do informacij javnega značaja primerno rešuje ta vprašanja.