Temeljne odločitve v zvezi z urejanjem prostora so se sprejemale kot prostorske sestavine družbenih planov. Vsebinska vpetost v sistem družbenega planiranja je bil tudi razlog za normativno delitev materije prostorskega načrtovanja na tako imenovani planski zakon, v katerem je predvsem urejal zakon o urejanju prostora, in na tako imenovani drugi del, to je izvedbeni zakon, v katerem so bile nosilne določbe zakona o urejanju naselij.
V sedanjem času damo lahko oceno, da priprava novega zakona o urejanju prostora ni dohitevala zahtev, ki so jih prinašale družbene spremembe.