Pri tem gre torej za vprašanje, kako obvarovati pravice drugih v smislu varstva osebnih podatkov oziroma v smislu zasebnosti in drugih osebnostnih pravic. V bistvu gre za vprašanje, ali je dveletna časovna omejitev zadosti dolgo obdobje, v katerem lahko podatki in stiki, ki jih imajo bivše pooblaščene uradne osebe obveščevalno-varnostnih služb in policije, zastarajo, v smislu njihove uporabnosti pomeni, da postanejo nezanimivi in nosilci teh podatkov niso v tem smislu privilegirani. Ustavno sodišče je torej presodilo, da je prav dveletno obdobje tisto, za katero velja, da privilegij pripadnikov bivših obveščevalnih varnostnih služb ne obstaja več, ker so ti podatki torej neuporabljivi, ker stiki zastarajo in ker s tega vidika ni mogoče več opravljati dejavnosti na tej podlagi.