Nikjer v Evropi ni tega strahu in nikjer v Evropi se ateistični otroci ne čutijo deprimirane ali kakorkoli zapostavljene, če tudi se pojavi kakšen drobec, kakšen element konfesionalnosti v teh prostorih.
Neka sproščenost, nek duh svobode veje po šolskih prostorih v drugih državah, pri nas pa neka patološka, ozka zaprtost, da ja ne bi slučajno kdo, kakšen otrok, morda tudi od znotraj videl baročnih biserov, ki so posejani po naših cerkvah, ali kaj drugega slišal s strani vere.
Imamo vse mogoče dejavnosti v šolah, tudi borilne veščine izven rednega šolskega programa ali ekološke sekcije, ljubitelji barjanskih ptic in podobno, pa nihče od otrok, ki ga to ne zanima, se ne čuti zaradi tega prizadetega.