Imamo zgolj dva inštrumenta še živeča. To sta instrument republiške štipendije, ki je čisti socialni ukrep, in seveda instrument Zoisovih štipendij, ki je v bistvu zelo netransparentno dodeljevanje štipendij nekim nadarjenim dijakom in študentom. Popolnoma je zamrlo kadrovsko štipendiranje, ki je bilo pred leti pomemben del kadrovske politike slovenskega gospodarstva in je tudi na nek način omogočalo širšemu krogu tudi socialno šibkih ljudi dostopnost do študija in do izobrazbe in, kar je še pomembnejše, dostop do pripravništva in zaposlitve.