Na to čudno početje, na to nefinančno početje je takrat opozarjala tudi Banka Slovenija, konkretno guverner gospod, ki ste ga pozneje zamenjali.
Ker pa taki posli, ki jih je opravljala Ljubljanska banka v tistih letih, brez pomoči politike ne bi preživeli, se je zraven vmešala politika in dala leta 1994 tisti ustavni zakon, ki ga lahko razumemo tako, kot ste vi rekli, ali pa drugače, ki je predstavljal potuho, potuho vsem tistim poslom, ki so jih opravljali v teh slovenskih bankah zato, da so se znebili primanjkljaja in so enostavno primanjkljaj prenesli na državljane Republike Slovenije v takratni vrednosti 2.200 milijonov nemških mark.