Za razliko od ostalih statusnih oblik, zavodov, uradov in drugih organov, ki naj bi jih, tako zakon o državni upravi, vlada postavila zgolj z vladnim odlokom.
Druga obravnava zakona o javnih agencijah prinaša prav to temeljno odločitev, ki je bila v prvem branju še nejasna, saj je obstajala dilema, ali morebiti vendarle ne bi agencije zaživele brez zakonskega krsta oziroma brez podlage v področnem zakonu.
Da se je predlagatelj odločil za ta koncept, je najbrž posledica skepse, da bi se najbrž sicer soočali z inflacijo agencij, ključno pa je dejstvo, da gre za prenos javnih pooblastil na osebo javnega prava, na relativno neodvisno, a hkrati tudi državi zavezujočo obliko pomožne službe.