Vladna politika, ki se manifestira s sprejemanjem kmetijske zakonodaje v državnem zboru, je preprosto, na žalost verjetno zavestno, spregledala obstoječe stanje. Še dodatno razmere zaostrujejo nepremišljeni podzakonski akti, ki jih znova in znova producira ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ki praviloma niso prilagojeni malim kmetom in rejcem, ki predstavljajo večino kmetijskih subjektov. Pretirano administriranje in normiranje, stalno naraščanje kmetijske birokracije, prestrogi oziroma neživljenjski veterinarsko-sanitarni predpisi, lobiranje in s tem posledično prevladujoči vpliv predelovalne industrije še dodatno otežujejo pogoje kmetovanja in posledično povzročajo nadaljnje propadanje malih rejcev in malih kmetij.