Predpostavljam, da so ne najbolj revni, a očitno še premalo bogati oglaševalci in nosilci oglaševalskih vsebin začeli pritiskati in s tem tudi potiskati v ozadje tisti osnovni namen prepovedi, ki ga je zagovarjal nekoč predlagatelj medijskega zakona. Torej interes naroda, ki je označen, da ne rečem stigmatiziran z nezmernim pitjem in z njegovimi posledicami. Ta pritisk je bil očitno zelo sistematičen, saj so v zadnjem času kar deževali predlogi, kako bi oglaševanje sprostili.