Sicer si je težko pojasniti, da bi v samem teku priprav za vstop vanjo, če bi se izkazalo, da bi to utegnilo biti problem, v zakonik vnesli tako določilo, ki vsaj za odtenek - naj mi bo dovoljena ta ocena - popravlja vtis, ki ga je Slovenija pustila v svoji in, verjamem, tudi v mednarodni javnosti, ko je umaknila podpis multilateralnega, tako imenovanega, poziva o uresničitvi nove politike za svet brez jedrskega orožja. Umik tega podpisa sam ocenjujem, dovolite mi, kot obžalovanja vreden korak in tudi svojevrstno blamažo, ki si je kot mlada suverena demokratična in predvsem napredna država ne bi smeli privoščiti, tudi ne znotraj prizadevanj za včlanitev v Nato in za njeno nadaljnjo organizacijsko in civilizacijsko rast, ki ne more, ponavljam, ne more težiti k svetu, ki bo mahal z zastavo miru in se čedalje bolj opremljal za vojno, svetu, ki bo čedalje bolj ujetnik jedrskega oboroževanja in ustrahovanja, svetu, ki bo slonel in gradil mir na ravnotežju oziroma
v ravnovesjih terorja. Če je to tako, pomislimo še enkrat, kam gremo in kakšno odgovornost tudi mi prevzemamo.