Zato sprašujem ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: Ali je možno iz bornih 30, 40 tisočakov neto na družinskega člana vzgojiti zdravega, splošno razgledanega mladega človeka, kar bi moral biti cilj vsake države? Ali bo ceneje, če zaradi pomanjkanja sredstev starši izpisujejo dijake in študente, ki so potem zaradi tega brez poklica, brez službe in bodo živeli bedno življenje, država pa bo morala potem plačevati mastne vsote za socialno podporo in kvalifikacijo brezposelnih? Ali ne bi bilo pametneje, da z dobro in premišljeno štipendijsko politiko država pomaga mladim do poklica?