Vsaj v primeru ureditve plačil tolmačev. Kajti, v nekaterih državah, recimo, plačujejo stroške za tolmača kar same gluhe osebe ali nevladne organizacije; ponekod stroške služb za tolmače plačuje vlada, lahko tudi lokalne skupnosti; drugje država poravnava le stroške tolmačev v zaposlitvi, kar je zagotovo diskriminatorno do drugih dostopov do javnih informacij; Nekje nimajo sploh registra tolmačev; spet drugje se tolmači poklicno usposabljajo; drugje ostajajo agencije za tolmače; nekje imajo tolmači obveznost zgolj na sodišču in na policiji, skratka ne povsod. Skratka, rešitve so zelo različne.