Vsi so delili kmetom komplimente in jim nekako obljubljali pomoč, seveda neko nedorečeno, sklicevali se na parlament, v bistvu pa se v vladnih vrstah ni zgodilo nič. In ko vlada na svoji 1. seji v septembru ni sprejela predloga zakona v skladu s odločitvami, s sklepi, ki jih je sprejel odbor za kmetijstvo, ki je imel svojo izredno sejo v prostorih radgonskega sejma, sem se odločil, da s svojim predlogom spodbudim vlado vsaj k temu, da bo začela razmišljati, da imamo v Sloveniji poleg bank, ki jo zelo zanimajo, in pa zavarovalnic, ki jo tudi zelo zanimajo, tudi kmete, tudi tiste, ki so prizadeti zaradi katastrofalne suše.
Drugi razlog, ki me je prepričal, da je treba nekaj narediti, je ta, da kmetje v tistem trenutku, ko sem predlagal ta predlog zakona, niso dobili niti še izplačanih vseh sredstev za pomoč po suši v letu 2000 in mislim, da v tem trenutku država še vedno ni poravnavala zneska v višini 1,4 milijarde.