To pomeni, da je namen tega zakona pravzaprav dober in pravilen: spodbuditi prenos zemljišč na mlajše rodove in to takrat ko se lastništvo smatra ne samo kot breme, ampak tudi kot nek odličen potencial, da se iz tega kaj naredi. Preveč imamo primerov, ko na slovenskem podeželju ljudje preprosto ničesar ne postorijo, ker ne morejo takrat, ko bi želeli, ker lastnik, pa tudi če je to njihov oče, morda nasprotuje novim investicijam, spremembam, ki so pa praviloma nujne, takrat, ko pa potomec dobi v last zemljišče, pa praviloma nima več kakšnega posebnega interesa. Je pa res, ali je morda postopnost tista, ki bi tukaj morala biti vendarle nujna in ali morda ne kaže o tem še enkrat razmisliti, kljub vsemu.