Skratka, zastaviti člen, ki govori o rabi slovenskega jezika, na prvo mesto zakona, je zagotovo najbolj državotvorno dejanje prostora, ki se trese za prepoznavnost in obstoj svojih, zagotovo vse preveč kompresiranih, kvadratnih kilometrov. Pa če tudi - moram poudariti - tisti v Bruslju, ki so ta zakon sploh sprožili, kulturno identiteto valjajo bolj po ustih kot pa po papirjih. Če je bilo, na primer, pri imenovanju odgovornega urednika oziroma v opisih zahteva, kdo je lahko odgovorni urednik, postavljena zahteva, da zna slovenski jezik, v primeru, ko ni državljan Republike Slovenije, se ni to delalo zaradi tega, da bi uokvirilo lik urednika, kot je bilo očitano, temveč zaradi nadomestne regulacije sedaj veljavnih zahtev, ki to dopuščajo seveda samo državljanom Republike Slovenije.