Mislim, da je ta zakon resnično kompromis in med generacijski sporazum, kot je bilo danes že poudarjeno, in da bo na neki simbolni ravni poravnal to, kar se je desetletja pač ni zgodilo. Ne izgnancem, ne beguncem, ne ukradenim otrokom, ne vsem ostalim upravičencem po tem zakonu oziroma po zakonih, ki jih je parlament sprejel v zvezi s popravo krivic, s popravo oziroma z odškodnino žrtvam vojnega nasilja in podobno.
Ko smo dobili zakon za tretje branje oziroma amandmaje odbora za gospodarstvo, ki je po mojem naredil seveda tudi največji napor, da lahko danes ta zakon obravnavamo, in ko so prišle prve informacije o rešitvah v tako imenovano bazo, če lahko temu rečemo, med izgnance, med druge upravičence, je marsikje završalo in tudi sam sem imel to izjemno srečo, da sem bil v tem času na štirih občnih zborih društev izgnancev v sredini, iz katere izhajam, in kjer je seveda bila tudi ta dilema, kot je bila potem tudi med nami prisotna
vedno, v zraku.