Treba je bilo razmišljati s pozicije tvornega kompromisa med upravičenci po tem zakonu, pri katerih je jasno, da tudi večja finančna nadomestila, kot jih predvideva ta zakon, nikoli ne morejo povrniti trpljenja, ki so ga doživele, in pa med našo generacijo, generacijami, ki prihajajo, ki bodo, kakorkoli gledamo na stvari, plačevale posledice tega zakona. Zatorej je ta zakon seveda potrebno gledati tudi z vidika medgeneracijskega kompromisa.
V zadnji fazi je bil dosežen pomembnejši finančni učinek s tem, ko je bilo izpogajano z vlado, da se pristane na odpravo kumulacije, kar je obremenilo ta zakon s 7 milijardami tolarjev, medtem ko so bili finančno likvidnostni parametri, tako gotovinskega dela izplačevanja po tem zakonu kot tudi obveznic, prilagojeni maksimalnim možnostim proračuna Republike Slovenije.