Z izjemo gospoda in gospe Virantove v tej zadnji listi kandidatov praktično ni bilo ljudi, ki bi imeli res neke izkušnje, ki bi se kakorkoli izkazali pri zavzemanju za človekove pravice, in to ne kot, ne vem, plačani odvetniki ali državni uradniki, temveč kot aktivisti v civilni družbi, ki so to počeli zaradi notranjega prepričanja in lastnega nagnjenja, ne pa zato, ker bi bili za to plačani.
Torej naš vsebinski razlog za podporo gospodu je ravno v tem, da se je on doslej že ukvarjal z varovanjem človekovih pravic, v časih, ko to ni bilo tako enostavno, ko se je bilo treba za to izpostaviti, pa zato nisi bil nič plačan, ampak so te lahko celo aretirali, preganjali, zasliševali ali kako drugače šikanirali. In s tem svojim delom je on dokazal, da pač jemlje človekove pravice kot univerzalno vrednoto, ki ni vezana ne na raso, ne na nacijo, ne na politično prepričanje.