Drugi razlog, ki se navezuje na to, kar sem že dejal za podporo, je v tem, da med kandidati, ki so se prijavili za to institucijo - mislim, da jih je bilo poleg gospoda še 23 - z izjemo gospe Virantove tukaj ne najdemo ljudi, ki bi imeli kakorkoli doslej opraviti s človekovimi pravicami. Tudi pri prvem izboru kandidata za varuha človekovih pravic ni šlo za ta kriterij, ampak je šlo za farso, ki se je naredila iz tega kriterija, da je bil na to mesto predlagan in izvoljen bivši minister za notranje zadeve, okrog česar je bilo veliko pomislekov, vseskozi, pa se ni upoštevalo pri prvih dveh predlogih za ta drugi mandat in na podlagi tega je očitno nastal vtis, da so kriteriji povsem drugačni, kot bi morali biti v neki normalni državi. In na razpise se je javljalo vse več ljudi, ki ali so ostali brez službe ali pa so mislili, da za to, da postaneš varuh človekovih pravic, moraš imeti v svoji biografiji vsaj nekaj let ministrske kariere.