V vseh teh razpravah se je pozabljalo na to, da Slovenija ima iz konca 80. let in začetkov 90. let tradicijo boja za človekove pravice, ki sega v civilno družbo, in da so ljudje, ki so takrat pri tem sodelovali.
Drugi razlog, ki se navezuje na to, kar sem že dejal za podporo, je v tem, da med kandidati, ki so se prijavili za to institucijo - mislim, da jih je bilo poleg gospoda še 23 - z izjemo gospe Virantove tukaj ne najdemo ljudi, ki bi imeli kakorkoli doslej opraviti s človekovimi pravicami. Tudi pri prvem izboru kandidata za varuha človekovih pravic ni šlo za ta kriterij, ampak je šlo za farso, ki se je naredila iz tega kriterija, da je bil na to mesto predlagan in izvoljen bivši minister za notranje zadeve, okrog česar je bilo veliko pomislekov, vseskozi, pa se ni upoštevalo pri prvih dveh predlogih za ta drugi mandat in na podlagi tega je očitno nastal vtis, da so kriteriji povsem drugačni, kot bi morali biti v neki normalni državi.