Zakon bi torej moral dopustiti možnost izvajanja skupnega kulturnega programa tudi v šibkejših okoljih, v skladu z dosedanjim razvojem, možnostmi in interesi nadaljnjega razvoja in seveda s transparentno porabo sredstev. Prav tako bi bilo treba na novo izračunati potrebna finančna sredstva lokalnih skupnosti, ki bodo potrebna za dosego standarda in oceniti, v katerem roku so jih lokalne skupnosti sploh sposobne doseči in morda predvideti tudi dodatna državna sredstva za zagotovitev tega standarda, ki se bo tudi še določil.
Izjemno ostro je določilo, ki pooblašča resorno ministrstvo, da zagotovi standarde v primeru, da jih ne zagotovijo lokalne skupnosti.