Osebno sem prepričan, da o tej tematiki moramo govoriti iz naslednjih razlogov: namreč, premostiti moramo razkorak in vzpostaviti dialog med dvema zelo nasprotujočima si tezama. Na eni strani nosilci popotresne obnove že vseskozi predstavljajo svoja stališča, svoj vidik, predvsem kot zgodbo o uspehu, na drugi strani pa vsi dosedanji poskusi, vsi argumenti, zlasti ob spremembah zakona (ta zakon je bil spremenjen štirikrat), so bili slej ko prej vnaprej zavrnjeni. Ker pa je gotovo, da je popotresna obnova zašla v slepo ulico, je ta dialog nujen, je to soočanje argumentov, pogledov prepotrebno oziroma sodim celo, da je to edini izhod iz te slepe ulice.