Podoba je, da nihče v sodstvu ni želel prevzeti svoj del odgovornost ali pa se soočiti z možnostjo, da mogoče pa res ni nekaj v redu, vsak se sklicuje na drugega, sodniki na izvršilno in zakonodajno oblast, le-ta pa na sodstvo.
Vlada in parlament sta imela posluh za materialne in druge probleme sodstva, sodstvo pa se je počutilo in se še čuti ogroženo, češ da se mu z zakonskimi posegi jemlje avtonomija, kar naj bi ogrožalo njegovo samostojnost in neodvisnost. Tudi predsedniki sodišč skupaj s sodnim svetom bi lahko veliko bolj učinkovito skrbeli za hitrost dela sodišč in odgovorno ravnanje sodnikov.